Strahec

Dobrodušni in malce debelušni Strahec je zavandral na kmetijo z dobro namero, da bo nekoga prestrašil. Sreča kokoško, ki je tako pogumna, da se Strahca niti malo ne boji. Zakaj le? A jo bo pojedel? Ne. A jo bo »nabunkal«? Ne. A ji bo naredil še kaj hujšega? Ne, ne in še enkrat ne. Zakaj bi se ga torej bala? Ona se boji le mačka. In to zato, ker ji bo oskubil vse perje in jo pohrustal. In maček? Tudi ta korenjak se Strahca niti malo ne boji. Saj ve, da je Strah znotraj votel, okrog in okrog ga pa nič ni. On se boji kužka. Ker bi ga ta pogrizel do kosti. In kuža? Tudi ta se čisto nič ne trese, ko spozna slavnega Strahca. Kaj pa otroci? Se ga bodo vsaj oni usmilili ter malo zavpili, ko jih bo skušal prestrašiti? Ali pa se bodo le smejali? In kaj bo Strahec potem sploh počel, če se ga nihče ne bo več bal? Kdo ga bo zaposlil? Kam bo odšel? Vse to in še več se bo mladim gledalcem razkrilo v gledališki predstavi Strahec. Upamo, da se nikomur ob gledanju ne bodo preveč tresle hlače!

Predstava traja 30 minut in je primerna za otroke od 3.leta dalje.

Zasedba

Besedilo:	Dunja Zupanec
Besedilo songa:	Tarcisia Galbiati
Režija:	Dunja Zupanec
Igra:	Rahela Mirković, Božidar Rodi, Urška Aram
Avtorska glasba:	Martina Praljak
Kostumografija in scenografija:	Katja Komljanec Koritnik
Oblikovanje letaka:	Katja Komljanec Koritnik
Koprodukcija:	Mestno gledališče Ptuj
Produkcija:	Zavod ZOFKA

Predstava Strahec je poučne in vzgojne narave. Skozi umetnost se ukvarja z otroki, njihovimi strahovi ob spoznavanju novega in drugačnega, pa tudi z razvijanjem njihovega pustolovskega duha, ki jim je ob razvoju še kako potreben. Razumeti moramo, da je strah, tako kot vsako drugo čustvo, nujno potreben za normalen razvoj naših miselnih sposobnosti. Otroke je strah novih in nenavadnih stvari, še posebej, če se pojavijo nepričakovano in nenadoma. Otroke je strah teme, kužkov, mišk, višine, gozda … Majhen otrok se počuti varnega ob svojih starših in v okolju, ki ga dobro pozna in mu je domače. Če pa se od mamice in očka oddalji, ga lahko postane strah, da ga bosta zapustila. To je čustvo, ki temelji na realnem stanju. Starša prideta nazaj in vsi strahovi se izkažejo za izmišljene in nične. Otroka je potrebno osvoboditi strahu, saj bi sicer trpela njegova žilica raziskovanja, s tem pa posledično tudi njegov razvoj. Prisluhnimo otrokovim strahovom in temu, kar nam sporočajo!